Nikoli ne bom pozabila poljuba ene od begunk. Po vojašnici sva iskali nekaj ali nekoga. Bolj kot mi je razlagala, kaj želi, manj sem jo razumela in bolj nemočno sem se počutila. Neuspešno iskanje se je zaključilo s poljubom na lice. Ena sama ljubezen je bila v tej ženski, neskončna dobrota, ki jo včasih izžarevajo starejše gospe. Poljubila me je hvaležno, iskreno. In jaz? Jaz  sem si šla razkužit obraz. Ravno v tistem času so potrdili tuberkulozo in sem se je bala. Odšla sem v prostor, kamor beguncem ni bilo dovoljeno. Na voljo sem imela litre razkužila. Ona ne. Njej so bile namenjene mrzle sobe, z veliko sreče je bila posteljnina ravno na novo obrnjena. Ona in jaz. Oni in mi.

Deklica živih oči je vsaj petkrat prišla po oblačila. Da ima še brate in sestre, je pripovedovala in nabirala. Potem je prišla ponovno in ponovno. Nekatere prostovoljke so jo imele vrh glave, a niso videle strahu v njenih očeh. V čem bom preživela, v čem naj nadaljujem pot? Preživetvene strategije deklice neskončnega poguma in neskončnega strahu. Tega ne bi smel doživeti nihče.

Druga gospa mi je kazala svoje noge. Ena vneta rdeča pika zraven druge. Garje. »Doctor, doctor,« je govorila, jaz pa ji nisem mogla odgovoriti drugega kot »tomorrow, tomorrow«. Doctor tomorrow se ni zgodil. Sredi noči so prišli avtobusi in apel, naj jih razvrstimo. Po 50 naenkrat, families first. Postali smo organizatorji, razporejevalci. Imeli smo moč, oni pa?

Fant na čelu vrste je povedal, da je prišel iz Libanona, kamor se je zaradi vojne v Siriji preselil pred tremi leti. »I am a student.«  Razgledan, prijazen fant. Nekaj podobnega je bilo med nama, z lahkoto sva se pogovarjala. »Austria, Germany?« je skomignil in pokazal na avtobuse. »I will be able to study there?« je vprašal precej prepričano, da bom odgovorila pritrdilno. Požrla sem tisti cmok v grlu in preusmerila pogovor. Nekaj podobnega je bilo med nama. A on se je rodil drugje. Le to … Le kraj rojstva je nemo stal med nama in tiste preklete vojne so nemo kričale. Nemo, ker bi bilo izrečeno preveč absurdno, preveč nemogoče, preveč boleče. V imenu, v ne vem, katerem imenu se streljajo, ne nehajo streljati. Ljudje, noro pogumni ljudje, pa spravijo svoje življenje v nahrbtnik in gredo naprej. »Austria, Germany,« so govorili v prvih dneh. Ampak, kje je ta Austria, kje je Germany, kje je mir?

Avtobus jih je odpeljal. Jaz sem šla domov. Pod tuš in takoj v službo. Sodelavke so pripovedovale,  da so utrujene, da imajo preveč dela, da juha danes ni dobra. Jaz sem molčala.

Teja Šuštar,

podiplomska študentka PV