Niso toliko bolele dolge kolone ljudi, otopeli pogledi, kriki nemoči, jok, slišane zgodbe o nepredstavljivih grozotah vojne. Tudi ne bose otroške noge, poteptani medvedki v blatu, umazanija in smrad. Na vse to si (vsaj do neke mere) pripravljen. Bolela je nepobrana žoga ob stopalih vojaka na drugi strani ograje, rasistične in seksistične opazke policistov, celo prostovoljcev določenih organizacij, občasna klofuta, odrekanje osnovnih človekovih pravic in potreb. Naivno sem verjela, da bo izmučene ljudi ob prestopu slovenske meje pričakala suha odeja, skodelico čaja, spodbudna beseda, vsaj nasmeh. Vendar je ‘tradicionalno slovensko gostoljubje’ očitno precej ozko začrtano, pravna država (ki mora veljati tudi za tiste, ki jo zgolj prehajajo) in spoštovanje Konvencije o človekovih pravicah pa nič več kot zapisa na papirju. Sprejemni in namestitveni centri so bili prizorišča iger moči, resničnostni šovi za tiste, ki naj bi imeli v tovrstnih situacijah nalogo ščititi. Tudi če ne bi bilo postavljenih vseh tistih ograj, si natanko vedel, kdo smo mi in kdo so oni.

Težje kot z  vdanimi v usodo, se je bilo pogovarjati s tistimi, ki so še imeli žar v očeh; ki so verjeli, da jih bodo na cilju čakali stanovanje, služba, možnost za študij. Pazila sem na vsako besedo, da jim ne bi razblinila iluzij, s katerimi so se hranili. Mi smo se hranili z otroško razigranostjo, pihanjem milnih mehurčkov in balonov, z vsako pretihotapljeno cigareto ali lončkom čaja, izsiljenim izhodom na stranišče, ki so povrnili vsaj delček človeškega dostojanstva, z objemi in poljubi ljudi, ki niso imeli nič drugega za podariti v zahvalo in s posebnim tihim zavezništvom, ki se je stkalo med nami. Občudovala sem prostovoljce, ki so nesebično pomagali tedne, celo mesece.  Pa ne zato, ker bi tolikokrat prišli v center, pač pa ker so tolikokrat odšli. Odhodi so bili, kljub prezeblosti in utrujenosti, namreč najtežji. Gretje v avtu, suha postelja in možnost intime v lastni sobi so bili opomniki hinavščine, ki vlada v sodobnem svetu, kjer je prostora in dobrin dovolj za vse, čeprav nam je včasih prikazano, kot da temu ni tako. Noben tuš še do danes ni spral vse umazanije človeške rase, ki se je med delom v begunskih centrih nalepila name.

Izkušnja mi je pomagala še dodatno ozavestiti nalogo, ki jo imamo kot pedagoški delavci, da vzgajamo otroke za strpne, odgovorne in aktivne  posameznike, ki bodo premikali meje, rahljali negativne stereotipe in predsodke,  z distanco spremljali medije in zdravorazumsko tehtali norme, ki jih postavljajo vladajoče politike. Hkrati moramo negovati njihovo radovednost, domišljijo in občutek, da vidijo lepoto sveta tudi takrat, ko nam odraslim to vedno ne uspe.

ANJA PETELIN, študentka 2. letnika IŠ Predšolske vzgoje