OBUPANA BEGUNKA IZ SIRIJE CAROL KORBA: “PISALA SEM BORUTU PAHORJU”
“Carol Korba in njenemu možu Hanyju Suleimanu se je v Sloveniji rodil sin. V skladu z dublinskim sistemom jima grozi vrnitev na Hrvaško, a si tega ne želita. Mlada družina si želi vse kaj drugega kot živeti v azilnem domu, kjer obupana čaka na razplet.
Carol Korba, Hany Suleiman in njun sin Adel želijo ostati v Sloveniji, a jim grozi, da se bodo morali vrniti na Hrvaško.
Carol Korba, njen mož Hany Suleiman in z njima skoraj šestmesečni sin Adel so se ujeli v kremplje birokracije. Ko najmlajšega člana družine še ni bilo na svetu, sta bodoča mati in oče pobegnila pred vojno v Siriji. V Evropo sta prišla malo drugače kot večina beguncev. V eni od Siriji bližnjih držav sta za 20.000 evrov dobila vizume za vstop na Hrvaško in se na pot odpravila z letalom. To je bil eden redkih načinov, s katerim sta se lahko izognila balkanski poti. A želela sta severneje.
Avgusta lani, ko je bila Carol Korba v sedmem mesecu nosečnosti, sta prispela v Slovenijo, kjer bi zdaj vsi trije radi zaprosili za mednarodno zaščito. A družini v skladu z dublinskimi pravili grozi, da se bo morala vrniti na Hrvaško. Tja nočejo iti, saj jih na Hrvaškem čakajo nove nejasnosti, poleg tega imata otrok in mama težave z zdravjem. Negotovost mlada roditelja razjeda že zadnjih devet mesecev.
Dokazati je morala nosečnost
»Najin sin se je rodil v Sloveniji. Kaj je lahko še večji argument za to, da azil dobimo v Sloveniji?« je eno od mnogih vprašanj, ki si jih zastavlja Carol Korba, a nanj ne dobi odgovora. Ve le, da naj bi bil tak zakon. Razumeti ne more niti tega, da je njen sin apatrid. V rojstnem listu je prostor za državljanstvo in domači naslov ostal prazen, prav tako kot sprva tudi okence, v katerem bi moralo biti vpisano ime očeta.
»Moževo ime so vpisali šele, ko sva plačala za prevod najinega poročnega lista.« Zakon pač. Treba ga je spoštovati. In mu dokazovati. Tudi nosečnost. »Ko smo prišli v Slovenijo, so mi rekli, da na Hrvaškem ne verjamejo, da sem res v sedmem mesecu nosečnosti, da hrvaški policisti niso videli mojega trebuha. Morala sem prinesti dokazilo, da sem bila noseča že, ko sem bila na Hrvaškem.« V tistem se ji je porodilo novo vprašanje: mar tudi otrok, ki nikoli ni bil v drugi državi kot Sloveniji, prav tako spada v dublinski sistem? »Neka uradna oseba mi je rekla, da otrok ni v dublinskem sistemu in da ga lahko pustim v Slovenji, midva z možem pa da naj odideva na Hrvaško. Ali ni to neumno?«
Otrok bo kmalu dopolnil pol leta. Treba ga je nahraniti, ga obleči, peljati v park, mama bi mu želela sama kaj skuhati… »V azilnem domu smo dobili nekaj oblek, plenice, sin vsak dan dobi en frutek, ki ga ima zelo rad in bi ga želel jesti večkrat.« Potrebe so večje od tega, kar jim zagotovijo. »V azilnem domu naših prošenj pogosto ne uslišijo. Skoraj vse, kar imamo, so nam dali prijatelji iz Socialnega centra Rog, tudi voziček.« Mladi mami skrbi povzročajo otrokove zdravstvene težave, pa tudi sama jih ima. »Presuh je, zato ga zdravnik včeraj ni mogel cepiti. Rodila sem s carskim rezom, imam slabo kri, tudi otrok je bolan, utrujena sem,« je dejala.
Pred vojno je bila Sirija kot paradiž
V Evropo so prišli, da bi bil sin na varnem. Zdaj se Carol Korba sprašuje, kakšna prihodnost ga čaka. »Ko pomislim na to, mislim, da bom umrla. Nima prihodnosti, nima ničesar. Obupana sem. Vsako noč sanjam, kako bo prišla policija in nas odpeljala v drugo državo. Večkrat sem pomislila na samomor, ampak imam otroka in čudovitega moža, ne morem ju pustiti sama,« ni mogla zadržati solz. Tem je pustila prosto pot malo kasneje, ko se je spomnila svoje družine in Sirije. Tiste, ki je še niso uničile bombe. »Najbolj pogrešam očeta, mamo, brata. Tudi oni bodo zapustili Sirijo,« je ihtela. »Pred vojno je bila Sirija kot paradiž. Nekoč bi se rada vrnila, državo razkazala sinu. Ko bo vojna končana. Upam.«
Ko je bil pogovor pri koncu, si je oddahnila. »Odleglo mi je, zdaj se počutim bolje.« Kako pa to? »Devet mesecev sem molčala. Vem, da bodo v azilnem domu jezni name, a res ne morem biti več tiho. Navsezadnje imam pravico povedati svoje mnenje.« Tako kot naj bi bila njena pravica, da kot begunka pred vojno dobi mednarodno zaščito. »Morajo nam pomagati. Tako se ne dela z ljudmi,« je dejala, preden se je še nečesa spomnila. »Pisala sem predsedniku Slovenije Borutu Pahorju. Nisem dobila odgovora.«”
(VIR: DNEVNIK)