13.1.2016 Pogovor s prostovoljkama iz Šentilja

Doroteja in Tadeja sta sodelavki Slovenske filantropije, prijateljici, doma iz Šentilja. Doroteja dela kot koordinatorka prosotovljcev v begunskem centru Šentilj, Tadeja pa je mamica treh otrok, ki na mesec opravi več kot 100 ur prostovoljskega dela z begunci. Na njun prosti dan sta nam ob kavi in čaju zaupali svojo izkušnjo.

SF: Kako sta ‘padli’ v prostovoljstvo?

Tadeja: Sem mama treh majhnih otrok in sem nezaposlena že štiri leta, po poklicu pa sem slaščičarka. Partner dela v tujini, zato sem ostala doma z otroki. Na Twitterju sem slučajno izvedela, da iščejo prostovoljce, pa sem šla poskusit.

Doroteja: Mene je pripeljala Tadeja, začela sem kot prostovoljka, kasneje pa sem dobila zaposlitev kot koordinatorka prostovoljcev.

SF: Kakšne so dosedanje izkušnje z begunci?

Tadeja: Jaz nimam slabih izkušenj v smislu, da bi rekla, zdaj pa več ne grem. Čisto druga zgodba kot v medijih.

SF: Kaj je drugače kot informacije, ki sta jih imeli do sedaj?

Tadeja: Da mečejo stran hrano. Še nobenega nisem videla, da bi vrgel hrano stran. Mogoče se kdaj komu strga vrečka ali pa pade hrana na tla, ampak da bi metali kar tako, to pa ne.

SF: Torej ne mečejo stran hrane in oblek?

Tadeja: Ne, enako je bilo rečeno za plenice, da jih mečejo stran. Na začetku je bil res problem v organizaciji pomoči. Ne moreš dati ženski cel paket plenic. Kako jih bo nesla? Normalno je, da vzame ven tri, štiri plenice, ostalo pa pusti. Zato so stvari ostajale.

Doroteja: Vsak bi se rad preoblekel. Zase vem, da če bi bila cel teden v istih oblačilih, bi tudi jaz stara oblačila vrgla stran.

SF: Večkrat slišimo argumente proti pomoči beguncem, češ naj najprej pomagamo Slovencem. Sta aktivni tudi lokalno?

Tadeja: Do sedaj sem vedno pomagala, kadar se je zbiralo za ogrožene družine in podobno. Vsi tisti, ki pišejo grde stvari o beguncih, bi lahko pomagali Slovencem, pa jim ne.

Doroteja: Mi imamo športno-plesno društvo, s katerim vsake toliko organiziramo kako akcijo za pomoč slovenskim družinam. Odločimo se za akcijo in se zmenimo, kako bomo pomagali; vsak recimo prispeva 5 evrov in z zbranimi sredstvi nato nakupimo osnovna živila, ali pa zbiramo oblačila. Včasih zberemo za malenkosti, včasih pa se donacij kar nabere. Se pa včasih zgodi, da se za pomoč prijavijo družine, ki imajo v garaži Mercedesa, zato vedno preverimo, kdo so prejemniki donacij, da pomoč res pride v prave roke.

SF: Kako vajini prijatelji in sorodniki gledajo na vajino delo z begunci?

Doroteja: Problem je, ker si ustvarijo mnenje glede na to, kar vidijo in slišijo v medijih.

Tadeja: Kar nekaj je takih, ki niso navdušeni. Prepričujejo naju celo, da nas bodo vse pobili, da bomo zboleli. Pa jim razlagam, da že tri mesece delam z njimi in še nisem zbolela, niti moji otroci.

SF: Ko si že pri otrocih, kako pa tvoji trije sprejemajo to, da mama hodi pomagat beguncem?

Tadeja: Normalno. Prvič sem jih pripeljala s sabo, da sem jim lahko vse razložila. Precej o beguncih so zvedeli tudi v šoli in iz medijev. Tu so bili tudi predstavniki vlade, ki so v šoli predavali o beguncih.

SF: Imata kakšno posebno izkušnjo?

Doroteja: Spominjam se žalostne zgodbe gospe iz Sirije. Brata so ji ubili v Parizu, mamo je pustila doma, vse svoje premoženje je izgubila po poti. Ni imela čisto ničesar, sama na poti …

Tadeja: Otroci se te najbolj dotaknejo. Zadnjič smo se ukvarjali z deklico, ki je prišla bosa, noge je imela čisto vijolične. Za nameček je imela še polne plenice. Tu smo jo očistli in previli. Večkrat vidimo tudi odrasle v natikačih sredi zime. Zimskih oblek primanjkuje, še najbolj pa čevljev.

SF: Kaj je tisto, kar vaju žene naprej pri delu z begunci, kaj je vajina motivacija, da zjutraj vstaneta in se odpravita na delo?

Tadeja: Hvaležnost beguncev, ko jim pomagaš.

Doroteja: Osebno zadovoljstvo, da lahko nekogu pomagam. Morda bomo tudi mi nekoč potrebovali pomoč. Dobro se vrača z dobrim.