Izberi stran

Oni so…drugačni. Zakaj so tu? Kaj želijo? Koliko časa bodo ostali? Kakšne bodo posledice? Se jih moramo bati? Jim gre zaupati? So naši otroci varni? Ta in številna druga vprašanja imajo toliko odgovorov, kolikor je njihovih obrazov.  Oni so med nami. A jih raje ne vidimo. Označujemo jih za begunce in migrante. Dodelimo jim kategorijo in znotraj kategorije značilnosti. Tako se soočamo z različnostjo. Z drugačnostjo. A vsak od njih pripoveduje svojo zgodbo. Vsak od njih ima svoj obraz. Vsak od njih ima svojo dušo.  Vsak od njih je človek zase, tako kot smo tudi mi, vsak zase, edinstveni.

Kot pedagogi se čutimo poklicane k odzivu na vso to dogajanje. Naša naloga je izobraževati in vzgajati bodoče pedagoške delavce, ki bodo nekega dne tudi sami v svoje igralnice in učilnice sprejeli otroke begunce/migrante. Zato si prizadevamo opremiti študente s kompetencami, ki jim bodo omogočale kritični razmislek o dogajanju v družbi, predvsem pa odprtost do različnosti. Naša naloga je, da jim pomagamo pri soočenju s stereotipnimi predstavami, predsodki, s strahovi, ki so, ne nazadnje, del vsakega izmed nas. Nekega dne jim bodo namreč zaupani otroci, ki jim je bilo odvzeto vse. Dom, stabilnost, ljubljeni prijatelji, nekaterim tudi starši. Ti otroci ne bodo potrebovali zgolj in samo izobraževanja, učenja slovenskega jezika in kulture. Potrebovali bodo tudi nasmeh. Toplo besedo. Objem. Potrebovali bodo razumevanje in toplino. Ker so otroci. Sirski, afganistanski ali slovenski. Otroci so. Čeprav jih skrivamo za masko begunca, migranta, priseljenca, tujca. A vendar pozabljamo, da je bistvo očem nevidno. In da nobena maska, nobena kategorija tega ne bo mogla izbrisati. Vprašamo se lahko le, ali nismo s tem izbrisali našega bistva. Bistva biti človeku Človek.