NAŠI VTISI O OBISKU AZILNEGA DOMA

V azilni dom v Logatcu smo se odpravile polne pričakovanj, pa tudi z malce negotovosti, ker nismo vedele, kako bo vse skupaj potekalo, ali nas bodo ljudje razumeli, ali bodo sploh hoteli sodelovati pri izdelovanju lutk in podobno. Hitro po prihodu smo ugotovile, da je bil naš strah povsem odveč. Otroci in odrasli so nas sprejeli z odprtimi rokami, z nasmehi na obrazih in z vprašanji. Že ko smo se pripeljale, so nekateri otroci pritekli k nam in nam pomagali nositi stvari. Zelo smo vesele, da smo si svoje že pridobljeno pedagoško znanje lahko obogatile z današnjo izkušnjo v azilnem domu. Neopisljivo veselje je, ko človeku nekaj daš, v zameno pa dobiš toliko hvaležnosti in sreče. To smo danes doživele, ko smo otrokom in nekaterim odraslim odigrale lutkovno predstavo »Kdo je za večerjo?« in z njimi na koncu izdelovale lutke. Danes je v naši družbi zelo izpostavljena tematika o beguncih, veliko je negativne nastrojenosti proti njim, tudi me smo bile deljenega mnenja o tej problematiki. Ko pa enkrat prideš v stik s temi ljudmi, otroki, ki so polni pričakovanj za boljše življenje, ki znajo ceniti vsako malenkost, ki te sprejmejo s hvaležnostjo, da si prišel, začneš o tem razmišljati drugače. Odpre se ti nov pogled na problematiko – zaveš se, kaj so ti ljudje morali preživeti, kljub temu pa se še vedno borijo in upajo na boljši jutri. To so otroci, ki so pripravljeni narediti vse, energija danes je bila povsem drugačna od tiste iz predstav, ki smo jih igrale v vrtcih. Takoj smo začele razmišljati o tem, da bi lahko na fakulteti organizirali zbiralno akcijo in resnično upam, da nam jo bo uspelo izpeljati, in s tem olajšati in olepšati življenje ljudem v azilnem domu. To niso ljudje, ki potrebujejo nov telefon ali nov avto, to so ljudje, ki potrebujejo higienske pripomočke, pripomočke za čiščenje, sušilna stojala in ko to dobijo, so neizmerno hvaležni za podarjeno. V misli se nam je še posebej vtisnila izjava gospe, ki je rekla: »Hvala vam, že trud, da nam to poskušate omogočiti, je dragocen«. Ko smo odhajale, so se nam neštetokrat zahvalili in v njihovih očeh si lahko videl, da so nam res hvaležni. Vesele smo, da smo jim lahko vsaj malo polepšale in popestrile dan, hkrati pa smo se same začele zavedati, da včasih premalo cenimo tisto, kar imamo, in stvari prehitro jemljemo za samoumevne.

Boštic Urška, Brajer Eva, Jereb Anja (študentke 3. letnika Predšolske vzgoje)