JEZIK HUMANOSTI
osebna izpoved o delu z migranti
Tu so. Med nami. Čeprav se delamo, da jih ne vidimo in da jih ni, so. Migranti namreč. Veliko ljudi je skeptičnih, nezaupljivih do njih.
Vsi poznamo njihovo zgodbo. Bežijo torej. Iz vojnega območja. Kjer niso imeli več možnosti za preživetje.
Obtožujemo jih. A niti poznamo jih ne. Menimo, da so nevarni. A ne poznamo konkretnega pojasnila, zakaj bi sploh bili.
Marsikaj govorimo o njih. A ne postavimo se v njihovo kožo in ne razmislimo kako bi mi postopali in kaj bi storili, če bi se isto dogajalo nam.
Velikokrat slišim ljudi reči: »Pa kaj naj z njimi počnemo, če Slovenija še za nas ne more poskrbeti?«
– Pa vendar, z begunci ali brez, nič ne storimo niti zase; nič ne storimo, se niti ne upremo, da bi tudi sami imeli v tej državi vidno svetlo prihodnost, ki jo mnogi tu ne vidijo več. Z begunci ali brez, ne storimo nič.
Velikokrat slišim ljudi reči: »Pa kaj nam bodo begunci, za svoje reveže moramo poskrbeti,…«
– Pa vendar, z begunci ali brez, koliko pa storimo za naše reveže?
Ne trudimo se, da bi jih spoznali. Ne razmislimo o tem, da nihče ne zapusti doma, če se ta isti dom ne pretvori v grozo.
Rečemo, da so teroristi. Ne razmislimo o tem, da govorimo o žrtvah teroristov.
Ne razmislimo o tem, da tudi mi sami zagotovo ne bi svojih otrok posadili v čoln in se odpravili na tako težko misijo, da tudi sami zagotovo ne bi s svojimi otroki v čolnu toliko tvegali, če bi bilo na kopnem varnejši kot v vodi.
Dojemati jih kot problem, je pravzaprav edini problem.
Pozabljamo, da so med njimi popolnoma nedolžne duše. Otroci. Otroci, ki jim je bilo odvzeto otroštvo. Ne vprašamo se, kako bi bilo našim otrokom, če bi se jim pripetilo isto.
Otroci so otroci. Od koderkoli že prihajajo. Potrebni topline, ljubezni in razumevanja. Potrebni znanja. In ljudje so ljudje. Od koderkoli že prihajajo.
Vse to razlagam zato, ker delam z migranti. Vse to razlagam zato, ker me nihče ni naučil toliko, kolikor so me naučili oni.
Čutim potrebo po tem, da začnem na samem začetku moje poti dela z migranti. Pravzaprav se ni začela z zdajšnjimi migranti, ima pa vseeno vpliv na moje zdajšnje delo.
Leta 2012 sem namreč nekaj dni preživela z otroki begunci iz Gaze, ki so bili na rehabilitaciji v Sloveniji.
Fantek, star 10 let, brez roke. Punca, stara 15 let, brez noge. Fant, 12 let, brez stopala. Punčka, 6 let, brez roke. Punca 11 let, brez prstov. Punčka, 9 let, paralizirana leva stran telesa. Fantek, 5 let, brez noge. Punčka, 4 leta, paralizirana desna stran telesa in močne možganske poškodbe.
Posledice vojnih napadov. Bombe. Streli. Mine. Granate.
Pa vendar nas dočakajo z nasmehom na obrazu. Si želijo videti kmetijo. Zato jim to tudi omogočimo. Veselju ob pogledu na kmetijske živali ni bilo videti konca. Tudi solzam sreče ne, ko so imeli priložnost zajahati konja.
Hvaležnost z njihove strani – NESKONČNA. Poljubi. Objemi. Nasmeh od ušes do ušes.
Nikoli ne bom pozabila punce, 9 let, ki je imela paralizirano levo stran telesa. Hotela si je obleči jakno. Videla sem, kako se muči, zato sem hitro priskočila na pomoč. Oblekla sem jo in jo zapela. Punčka me pogleda v oči. Solzne so bile. Z zdravo roko seže v žep in mi ponudi bombon.
»Ne, ti ga pojej…« ji rečem.
Punčka pomaha prevajalcu in mu nekaj zašepeta. Prevajalec jo pogladi po laseh.
»Pravi, da se ti ne more drugače zahvaliti. Želi si, da bi ti lahko dala mnogo več. Pa vendar je vse, kar ima, ta bombon. Zato ti ga daje. Vzemi. Zares bo vesela, če ga vzameš.«
Zvečer sem sedela na postelji in jokala. Vso noč. V rokah sem držala tisti bombon. Bombon, ki ni bil le to. Postal je simbol humanosti.
V tistem trenutku sem primerjala svoje otroštvo z njihovim. Moje otroštvo so bile igre v peskovniku. Skrivalnice. Med dvema ognjema. Risantanc. Gumitvist. In zvečer čista, topla, mirna, tiha postelja.
Njihovo? Namesto peskovnika, ruševine lastnega doma. Namesto skrivalnice kot igre, so se skrivali pred bombami. Namesto med dvema ognjema so bili med življenjem in smrtjo. Namesto skakanja čez risantanc in gumitvist, skakanje v izogibanju strelov in min. V nerealnih krikih. V nerealnem joku. V nepredstavljivi bolečini. In zvečer, skoraj nič spanja; le odmevi eksplozij… In spet jok. Medtem, ko so bila moja usta vedno polna smeha.
Gledali so smrt. Gledali so grozote. Pa vseeno znajo izkazati hvaležnost. Pa vseeno občutijo drug drugega. Občutijo nas. In med ljudi širijo ljubezen. Mir. Toplino.
Ne vedo, česa so krivi, da so morali preživeti vse to. Pa vendar vedo, da je na prvem mestu biti Človek.
Otroci iz Gaze so me naučili, da je potrebno ostati močan, tudi takrat, ko imaš tehten razlog, da obupaš. Njihova želja po življenju je temu dokaz.
Mislim, da so kakršne koli besede tu odveč. Zgodba in dejanja teh otrok govorijo več kot je videti. Če le razmisliš o vsem.
Od takrat molčim; molčim, ko slišim »ne bom to, ne bom tisto, to življenje je brezveze, težko mi je v življenju, nočem to, nočem tisto…« molčim. Ker se zavedam, kako nehvaležni smo.
To je bil dejansko začetek te moji poti. Pred štirimi leti torej. Pred štirimi leti torej se je sprožila moja volja do pomoči vsem in vsakomur iz podobnih situacij.
Vse tiste, ki imajo predsodke do tega, preslišim. Nihče, ki ni delal z njimi, nihče, ki jih ni spoznal, mi ne bo govoril o njih. So. Drugačni so. A v tem smislu, da so boljši. Bolj hvaležni. Bolj odprti. Bolj solidarni. Bolj humani. Bolj Človeški. Za razliko od nas.
Nadaljevala bom z letošnjim letom, in sicer ko je zaradi migrantske krize Evropo “poplavilo” s prosilci za azil, tudi Slovenijo, se je prebudila potreba po razni pomoči migrantom – od zdravstvene, higienske, bivanjske do tudi šolske pomoči. Pomagali so ljudje s celotne Slovenije. Nekega dne sem prejela klic, da je na neki železniški postaji več sto beguncev, ker so jih zavrnili z vlaka, na katerem so bili na poti k svojemu cilju. Na postaji je mrgolelo lačnih, jokajočih, ozeblih otrok, kot tudi odraslih ljudi, z od hoje ranjenimi nogami ipd…
Dovolj je bilo le zavrteti nekaj številk in nemudoma situacijo deliti na socialnih omrežjih in v manj kot pol ure so se domači prebivalci tega mesta že zbrali na postaji, s polno hrane, oblačili, odejami in higienskimi pripomočki.
Bila sem tako polna sreče, ko sem uvidela, da je med nami še veliko dobrih ljudi. Začutila sem upanje v vračanje človeškosti človeštvu.
In to je le eden od primerov.
Moja odločitev tokrat, v letošnjem letu, je bila šolska pomoč oz. pomoči pri učenju slovenskega jezika za tiste, ki so zaprosili za azil v Sloveniji in tu nameravajo ostati.
Že moj prvi dan z njimi mi je ponovno dal vedeti, da bo to neverjetno pozitivna izkušnja. Ter, da jih seveda obtožujemo po krivem.
Neki punci je bilo namreč slabo. Izgubila je zavest. Medtem, ko so slovenski otroci (imenujem le zaradi lažjega opisa, drugače ne delam razlik – otroci so otroci) le stali in nemo opazovali, so azilantje takoj priskočili na pomoč in punci pomagali ter poskrbeli, da je čim prej prišla v prave roke. Ko je punca prišla k zavesti, se je fantom iskreno zahvalila. Fantje pa so dejali tako:
»Ni potrebe po tem, da se zahvališ. Nismo ti pomagali le zato, ker smo tako želeli. Pomagati je tudi naša pomembna dolžnost. Čutimo se odgovorne priskočiti na pomoč. Res ni potrebe po zahvaljevanju.«
Ko to slišiš od komaj 11-15 let starih otrok, se le globoko zamisliš. Spet so vse besede odveč.
Tu se zdaj pojavlja nekaj vprašanj… Zakaj se torej sprašujemo, če so naši otroci varni med njimi? Zakaj jim najprej ne damo možnosti, da jih spoznamo in šele nato presojamo?
Večina učencev prihaja iz Afganistana, nekaj jih je iz Irana in nekaj iz Sirije. Zaradi vojnega stanja, ki vlada v tamkajšnjih državah učenci niso imeli možnosti obiskovati šole ali pa so jo obiskovali le prvih nekaj osnovnošolskih let, zato je bilo pri določenih predmetih (npr. matematiki) potrebno z njimi začeti iz nule ali pa s snovjo petega, šestega razreda osnovne šole, čeprav po letih spadajo v deveti razred.
S sodelovanjem učencev sem bila že v samem startu zelo zadovoljna in moja zadovoljnost se z vsakim srečanjem le stopnjuje. Učenci namreč sami povedo česa ne znajo in zahtevajo razlago ter mi tako olajšajo delo, pomagajo si tudi med seboj ter drug drugega pozorno poslušajo, ne branijo se niti izražati lastnega mnenja ter podati konkretnih predlogov za delo, do določenih rešitev pa poskušajo priti kar sami z različnimi metodami.
Nisem še srečala otrok, ki bili bolj željni znanja, kot so ga oni.
Spet bom izpostavila primer hvaležnosti; učenci so risali in pisali na liste in nekemu učencu je zmanjkalo prostora. Segel je po rožo, ki smo jih prej nabrali zunaj ter mi jo prinesel in dejal:
»Učiteljica, jaz tebi dam roža, ti meni ena papir.«
Nasmehnem se in popravim njegove slovnične napake. Stavek pravilno ponovi za mano in se nasmehne.
»Hvala!« zavpije in odhiti z novim listom nazaj za mizo.
Ko z njimi delam sama, se sporazumevamo v angleščini (zdaj tudi že veliko bolj v slovenščini), ko pa imamo zraven še prevajalca, učenje poteka v vseh jezikih: angleščini, slovenščini, farsi in arabščini. Zdi se mi pomembno, da ne pozabljajo svojega jezika, svoje kulture ter se ob tem učijo slovenske.
Zelo hitro se učijo in izrazito se opaža njihova zagnanost za delo in želja po še večjem znanju. Pri urah, kjer sta prisotna tudi prevajalca, pa smo ubrali različne metode dela in različne pripomočke:
– ogledali smo si kratek film o Sloveniji in njenih značilnostih
– poiskali smo jo na zemljevidu (lahko bi rekla, da so bile to ure geografije)
– zemljevid smo uporabili tudi, da so učenci sami pokazali od kod prihajajo in povedali tudi nekaj značilnosti njihove rojstne države
– velikokrat, še danes, se razdelimo v dvojice ter vadimo dialoge v slovenščini
– najpogosteje se razdelimo v dve skupini (mlajši otroci in starejši). Otroci se skozi različne igre učijo raznih slovenskih besed, mi pa s starejšimi beremo knjige, besedila, spise, ki jih imamo pred seboj napisane v vseh štirih jezikih (arabščini, farsi, slovenščini in angleščini).
Tako se trudimo tudi spoznati drug drugega malo bolje, in sicer na način, da se poslušamo kaj radi počnemo, kaj nam je pri srcu, kaj smo počeli čez vikend ipd. Tako smo tudi odkrili 16-letnega fanta, ki ima talent pisanja pesmi in nekaj nam jih je tudi predstavil.
Ne da se z besedami opisati njegovega vesela izraza na licu, ko smo mu ploskali in čestitali na tem talentu.
Zdi se mi pomembno, da se čutijo sprejete, saj se tako nekako poveča njihova želja po učenju ter znanju in pa vsekakor sproži sodelovanje ter obojestransko spoštovanje.
Zdaj, po skoraj treh mesecih, je napredovanje več kot le očitno. Učenci že znajo svoje želje in zahteve izraziti v slovenščini, našteti dneve in mesece, poimenovati živali, rastline, povedati kako se počutijo, kam so namenjeni, kaj radi poslušajo, jedo, opisati sebe in svoje prijatelje in še kaj bi se našlo.
Tudi pri matematiki jih lahko pohvalim s tem, da smo trenutno že pri snovi sedmega in osmega razreda osnovne šole.
Sodelovanje s strani učencev bi ocenila kot zelo pozitivno. Kot sem dejala; niso zaprti, agresivni, nespoštljivi, kot jih tega obtožujemo brez razlaga. Poudarjam, da so ravno nasprotno: razumljivi, ljubeznivi in željni znanja.
Izpostavila bi tudi njihovo umirjenost in koncentracijo, ki sta tako zelo vidni in se močno razlikujeta od naših otrok, da je skoraj neverjetno. V njihovi kulturi je umirjenost namreč nekaj zares zelo pomembnega.
Vsak od njih si zasluži priložnost, da ga spoznamo. Prepričana sem in vem, da je vsak posebej čudovit na svoj način.
Delo z njimi mi omogoča, da spoznavam samo sebe in se spreminjam, razvijam v psihičnem smislu. Ti ljudje me napolnijo z neko toplino, ki jo ne znam opisati.
Zame najbolj vredno spoznanje ob vsem tem je to, da obstaja jezik, ki ga razumemo ljudje vseh kultur, narodnosti, religije – jezik humanosti.
Aida Silić, študentka Filozofske fakultete (smer: pedagogika in andragogika)