3. 01. 2016 Zapis prostovoljke iz Dobove

Na terenu se mi je včeraj dogajala notranja dilema, o kateri sem imela čas razmišljati med polnjenjem paketov za hrano. Nočem postati neobčutljiva, saj to vodi v trdosrčnost, nočem, da me sistem, ki je pozabil na pravi namen humanitarnosti, potisne vase in utiša, hkrati pa se nočem neprestano boriti z mlini na veter, sploh kadar ni učinka. Kako shajati v sadizmu, v prostoru, kjer se izvaja sadizem nad šibkejšimi, kako ravnati s tem, kaj lahko naredimo, koliko imamo dejanske moči pri tem. Menim, da je ključno vprašanje o terenu, KAKO. KAKO. Mogoče je naslednji korak razmislek v smeri, kdaj je jezo smiselno prevesti v akcijo, v pogajanje z varnostnimi organi in nekaj iz nje narediti, kdaj pa je to brez pomena. Bolj diplomatsko, za višji cilj, čeprav se mi to upira. Na terenu bi rabli nekoga, ki bi dobro lezel varnostnim organom v rit, z višjim namenom za pomoč ljudem. Včeraj je prostovoljec iz tujine, ki je na koncu izgledal tako utrujen, da me je že skrbelo zanj, da se bo preteral, povedal svojo izkušnjo, da še ni videl takšnega sadizma med policisti do beguncev kot danes pri nas (razen v Srbiji, tam je še huje). Begunci še vedno množično prihajajo, tudi po 4000 na dan (pravijo nekatere info, ki jih ni v medijih), včeraj po snegu. Prostovoljcev je začelo primanjkovati. Nekaj je oseb med begunci, ki jih pošiljajo sem in tja kot živino, Avstrija nam, pa potem mi nazaj, pa zopet sem in tja, v letu 2016 naj bi jih po nekaterih informacijah še šlo skozi Slovenijo nekje milijon. Vsi ti slabi odnosi do njih se nam bodo še vrnili, ko jih bodo države začele vračati nazaj k nam. Begunci sami sprašujejo, zakaj toliko nesramnosti do njih. Kaj jim naj rečem, da eni zdravijo svoje frustracije na njih, ker je tam idealna priložnost za nasilje?? Ker je tam leglo izkoriščanja in možnosti za izživljanje, za tiste, v katerih tli ta potreba?? Ker je tam idealna šansa izživeti se na najšibkejših, svoje otroške travme, srd, agresijo??!!! To se dogaja. Jaz pravim, da tam ni pravic, je samo etika človeka, na katero se pogosto ne da zanesti, vsaj ne pri večini, to se je pokazalo v zgodovini, pa tudi tam se kaže. Že Viktor Frankl je povedal, da v koncentracijskem taborišču med 2. svetovno vojno ni bilo veliko resnično skrajnih sadistov, so pa okoliščine vseeno omogočale povprečnim ljudem, da se izživljajo in obnašajo kot sadisti. Ko se začne vrteti, se vrti in se več ne ustavi. Že naša profesorica je rekla, da dober človek ni tisti, ki uboga ukaze, ampak tisti, ki misli. Pa vendar. Veliko lahko napišem o slabih stvareh tam od včeraj. Preveč. Sploh ne vem, če jih lahko tako hitro prebavljam.

Danes bi se raje rada zahvalila vsem prostovoljnim sodelavkam, ki se večkrat srečamo na terenu in dihamo za isti namen. S katerimi potem debatiramo tudi po socialnih omrežjih, si izmenjujemo občutke. Pa tudi tistim, ki smo včasih hodile skupaj. Ne bom pozabila smejočih večerov v Šentilju, ure in ure klepeta z begunci, ko je bila situacija takšna, da je to bilo možno. Ne bom pozabila energije, želje po spreminjanju, delovanju na Dobovi. To ostane v telesu. Dolgotrajni spomin. To leti na par dotičnih oseb. Njim gre posebna zahvala. Posebna zahvala gre tudi zame posebnemu posamezniku, ki me je nekaj časa nazaj začel spremljati na terenu, začetek zgolj iz radovednosti in kmalu je postal zagreti prostovoljec. Sam pravi, da ga je to vse zelo notranje premaknilo. Postaja skoraj bolj zagret kot jaz. To te očitno tako spreminja, da te okuži. Da samega sebe ne folgaš. Hvala pa tudi nekaterim ostalim prostovoljnim sodelavcem, ki smo se srečali samo za kratek čas, ker so prišli iz tujine, a so mi ostali v spominu. Na terenu so mi vračali vero v človeka, takrat, ko sem se tam počutila najbolj sama zaradi sistemske hladnosti, me navdahnili z entuziazmom. Ravno včeraj me je starejši gospod iz Nemčije ponovno navdahnil, ko je prišel do nas in vprašal, če ga lahko kdo pelje v trgovino, da bi kupil čevlje za begunce, ker jih ni bilo več. In smo ga peljali v trgovino, da je lahko nakupil čevlje za begunce, z lastnim denarjem. In ni zapravil malo. Navdihovala me je njegova strpnost skozi cel dan pri delu, dobra volja, prijaznost, svežina, kljub njegovim letom, bil je v pokoju, po moje star nekje med 60 in 70 let. Upokojeni profesor. Prišel je v Slovenijo pomagati za par dni. Čudila sem se njegovi energiji, ki jo je premogel v teh divjih, telesno in psihično napornih razmerah. To je dokaz, kako človekoljubnost »fila«. Povedal je, kako so v veselem pričakovanju ob prihodu beguncev, v njegovem kraju v Nemčiji jih še ni, a imajo že vse pripravljeno in komaj čakajo, da bodo lahko učili otroke, ljudi vozili v trgovine, itd. Pove, da je v Nemčiji nekje 80% ljudi za pomoč in sprejem beguncev. Mene je bilo sram za naše ksenofobično mišljenje tukaj, tako da sem bila raje tiho. Pa da se vrnem nazaj k zahvali tistim prostovoljkam, ki imamo tesnejše stike, ki smo se večkrat srečevale na terenu ali se še srečujemo. Ti trenutki spomina bodo ostali za vedno. Pa tudi vsem spodbudam, bodrenju, ki si ga izmenjamo po socialnih omrežjih. Mislim, da je čas, da se enkrat vse dobimo na večerji ali vsaj pijači in si dovolimo proslaviti dosežke, dejanja, da se spomnimo na naše akcije, premike, ki se nam včasih zdijo tako majhni in nekoristni proti sistemu, pa vendar, ko pogledaš iz distance, vidiš, da imaš na kaj biti ponosen. Včasih na to prevečkrat pozabimo, gledamo, kako premalo naredimo, kako nismo dovolj tega in onega. O teh zahvalah sem razmišljala danes. Zadnje čase mi večkrat pride občutek čiste hvaležnosti. Kar take me prešine. Danes pri kosilu. Sedim za mizo in me prešine srčna misel, kako ni samoumevno, da imam kosilo za mizo, v miru, da mi ni treba jesti na tleh, v množičnem kaosu, v napetosti. Da lahko kosilo pojem v miru, z veliko pisane hrane. V sebi opravim neko spontano molitev, ki ni vezana na krščanstvo, gre za občutek zahvale, da obedujem v spoštljivem okolju, kjer ni vsepovsod histerije in nevarnosti. Da jem dobro, svojo, zdravo hrano, ki mi je okusna, ne iz konzerve že deseti dan zapored. Ne vem. Že Skyneer je ugotovil, da človek, ki ne veruje v boga v klasičnem smislu, potrebuje nekaj drugega, kar je večje od njega. Če ni to bog, mora izumiti nekaj drugega. In humanitarnost ti da ta občutek. Pokaže, da je v življenju nekaj večjega od človeka, večjega od naših egoistično narcisoidnih želja, ki velikokrat sploh niso potrebe, ampak so zgolj želje. Da nisi center sveta. Humanitarnost/prostovoljstvo/ pomoč svetu (kakorkoli že) ti pokaže točno to. Da si pomemben, a hkrati še vedno samo človek v svetu, kjer zgodovina že tisočletja pred tabo piše zgodbe in kjer narava obstaja že tisočletja pred tvojim rojstvom. Shajati v tem paradoksu, pomembnost vsakega človeškega bitja, a hkrati je vsak le del nečesa višjega od posameznika. Menim, da je vsak človek pomemben in to si vedno znova ponavljam na terenu, da ne pozabim, da se ne zapletem v avtomat. To si ponavljam v sebi, kadar mi zaradi množice in hitrosti na terenu zmanjka energije za osebni stik. A vedno je možnost zanj, za kanček tega, tudi kadar se zdi nemogoče.

Mogoče je na tem mestu vprašanje tudi za vse prostovoljce na terenu, kako sebi oprostiti, ko narediš napako v izrednih razmerah tam, ko pozabiš kakemu posamezniku prinesti čevlje ali pa ti jih zmanjka, ko si prepozen za nogavice, ker so ljudje že na avtobusu, ko se ti zdi, da se nisi dovolj dobro pogodil s policisti, ko se ti zdi, da še preveč molčiš, ko ti ne uspe najti načina ali poguma, da bi na skrivaj nekomu napolnil telefon, ko posreduješ človeku napačno informacijo, ker so se zlagali tebi, njemu pa je ta informacija tako pomembna, ker si mu rekel, da gredo vsi na avtobus, ker so tako rekli tebi, družina z dojenčkom se je zanesla nate, saj si pogosto edino upanje zanje, potem pa ni avtobusa in ne veš kako se naj opravičiš, ker veš, kako zelo pomembno je za ljudi, da dobijo pravo informacijo, kako jih to pomiri, pa je včasih ne moreš dati ali pa daš napačno. Sebi oprostiti nemoč, jezo in dejanja, s katerimi si kljub dobrim namenom pustil človeka na cedilu. Ko nisi imel vpliva ali pa tega vpliva nisi videl, nisi bil zmožen uporabiti. Mislim, da pa je ravno to tisto, kar potrebujemo prostovoljci, saj ravno na to pogosto pozabimo. Videti svoje uspehe in jih proslaviti. Bolje vidimo, kaj nismo, kaj smo premalo, kaj bi še lahko, kdaj smo bili premalo nežni ali pa premalo pozorni. Kdaj smo premalo naredili za človeka. Danes izberem dan zahvale. Danes hvala vsem so-prostovoljcem iz celega sveta, da pridete, dajete, prispevate, vračate upanje. Mi je nerodno, a danes sem ponosna tudi nase…da sem prostovoljka***